MENU

Where the world comes to study the Bible

Report Inappropriate Ad

9. Recenzija -- Zdrave spalne navade, srečen otrok

Avtor: Dr. Marc Weissbluth

Leto izdaje: 2005

Založba: Ballantine Books, a division of Random House, Inc.

Število strani: 507

Avtorjeva spletna stran: N/A

Jezik: angleški

To knjigo morate prebrati, če …

želite, da vaš dojenček sam zaspi in sam spi.

Na kratko

Pediater dr. Weissbluth predstavlja z raziskavami podprto pisanje, v katerem razlaga, zakaj je dovolj spanja pomembno in zakaj je dober spanec ključen za dojenčke in malčke. Avtor opiše različne metode, s katerimi lahko dojenčka naučimo samostojno zaspati.

Ključne misli

Zdrave spalne navade se ne razvijejo kar same od sebe. Kot starši lahko s svojim ravnanjem otroku pri tem bodisi pomagamo bodisi škodujemo.

Pomanjkanje spanje negativno vpliva na učenje, razvoj socialnih veščin, pozornost, razdražljivost, impulzivnost, raven aktivnosti in prilagodljivost na spremembe.

Najboljši čas za spanje je, ko dojenček ravno postaja dremav. Znaki dremavosti so zmanjšana aktivnost, počasnejši gibi, stišanje glasov, počasnejše sesanje, upad zanimanja za okolico, manj osredotočen pogled in zehanje.

Dojenček je prekomerno utrujen, kadar sitnari, si mane oči in je razdražljiv.

Treba je oblikovati rutino za spravljanje otroka spat, ki bo otroku pomagala, da se pred spanjem sprosti. Sestavine te rutine morajo vsak večer potekati v enakem vrstnem redu; vključujejo lahko branje slikanice, prepevanje, guganje v gugalniku, kopanje, hranjenje in/ali masažo.

Spočiti otroci spijo bolje kot utrujeni.

Danes je moderno dojenčke vzgajati v »prilagodljive« in jih vsepovsod in ob vsakem času jemati s seboj, otroke pa vpisovati v vse mogoče dejavnosti, ki ne spoštujejo njegove potrebe po spanju. Seveda lahko značilni potek otrokovega dne nekoliko variira, vsekakor pa je za otroka (in navsezadnje tudi za starše) veliko bolj zdravo, če dovolj in kakovostno spi, tako podnevi kot ponoči.

Od branja k dejanjem

1. Metoda »Pustimo otroka jokati – ne menimo se zanj, dokler ne bo odnehal sam od sebe«: Po tej metodi naj bi otroka spravili v posteljo in ga nato pustili jokati, dokler ne zaspi.
Ko prvič uvajate to metodo, bo otrok najprej jokal nekoliko močneje.
Uspeh pa boste dosegli hitreje kot pri drugih metodah.

2. Nadziran jok, delno ignoriranje joka ali stopenjsko umirjanje:

Dojenčka pustite jokati 5 minut, nato se vrnite, in če še vedno joče, ga potolažite.

Dojenčka pustite jokati 10 minut, nato se vrnite, in če še vedno joče, ga potolažite.

Če dojenček po vašem odhodu spet začne jokati, ga pustite 15 minut, nato se vrnite in ga potolažite.

To zaporedje ponovite in vsakič počakajte še 5 minut dlje, preden se vrnete; to ponavljajte, dokler po tolažbi dojenček ne zajoče več in zaspi.

Odzivni čas lahko podaljšujete tudi počasneje, po 5 minut vsakih nekaj dni. 3. Preveri in potolaži:

Če dojenček joka, ko zvečer odidete, se lahko vrnete in ga potolažite tako, da ga božate po trebuščku ali zibljete zibko, ne da bi otroka dvignili v naročje.

Ta metoda je lahko težavna, saj otroka ni lahko potolažiti, ne da bi ga dvignili v objem.
Otrok pa se lahko ob tem tudi nauči, da mora jokati dlje, če želi, da se bodo starši vrnili k njemu.

Pomembni navedki

»Če z urjenjem spalnih navad začnete zgodaj, boste najverjetneje preprečili morebitne poznejše težave s spanjem.« Str. 12

»Če otrok tu ali tam preskoči običajni dremež, ne bo posebne škode. Če pa to postane navada, lahko pričakujete, da bo otrok iz dneva v dan bolj neprespan in izčrpan in zato tudi vse napornejši.« Str. 23

»Spočit, naspan dojenček se prebuja zadovoljen in vesel. Utrujen dojenček se prebuja siten.« Str. 57

»Ne prebujaj spečega dojenčka.« Str. 108

Bolj ko smo spočiti, lažje zaspimo in trdneje spimo. Bolj ko smo utrujeni, težje je to.« Str. 118

»Občutki jeze na jokajočega otroka so strašljivi – in normalni. Svojega otroka imate radi, čeprav vam gre njegov jok lahko na živce. Vse starše kdaj ob otroku obhajajo nasprotujoči si občutki.« Str. 159

»Pustiti otroka, da se ‘izjoka’, ni edina metoda, s katero otroka naučimo zaspati. Dojenčki in malčki se naučijo zaspati, če jih starši spravljajo spat vedno ob isti uri, če jih ne uspavajo s prevažanjem v vozičku ali avtu in če jih vedno tolažijo enako.« Str. 229

»Največji pomislek staršev proti zgodnjemu spravljanju otroka spat je, da bo otrok zaradi tega naslednje jutro vstal bolj zgodaj. Dejansko pa je ravno obratno. Zgodnejši odhod v posteljo je zaslužen za daljši spanec, tako kot prepozen odhod v posteljo povzroči prezgodnje zbujanje. Ne pozabite: spanje vodi v še več spanja. To ne zveni logično, je pa biološko dejstvo.« Str. 280

»Utrujenost privede do razdraženosti. Bolj ko je vaš otrok utrujen, težje zaspi, težje ostane speč ali oboje. Str. 292

Statistika in zanimiva dejstva

Pri 20 % dojenčkov je opaziti izredno razdraženost ali kolike.

»Javna anketa o vedenju otrok v starosti od 7 do 27 mesecev je pokazala, da starši, kadar poskušajo preslišati otrokovo protestiranje z jokom (tako imenovana tehnika ‘ugasnitve’), postopoma nehajo nenehno preverjati, ali je z dojenčkom vse v redu, in se sprostijo.« Str. 275

Kako je knjiga vplivala na moje starševstvo

Zaradi težav pri večernem uspavanju, nočnem spanju in dnevnem dremežu svojega dojenčka sem postajala vse bolj potrta in povsem izčrpana. Ko sem prebrala to knjigo (in se pozneje vedno znova zatekala k njej), sem postala veliko bolj samozavestna, kar zadeva uspavanje otroka. Vem, da fantka

ne morem povsem obvladovati in občasno ima še vedno kakšno slabo noč. A zdaj vem, kako lahko prispevam k boljšim spalnim navadam svojega otroka in kako naj rešujem nekatere konkretne težave s spanjem. Mogoče ne bova nikoli dosegla popolnega spanca, a v knjigi najdem vsaj praktične, sistematične nasvete, h katerim se zatečem vsakokrat, kadar zaideva s poti.

© 2014 The Family Resource Library

Related Topics: Book Review

Report Inappropriate Ad