Družinsko spletno knjižnico smo ustanovili, da bi pomagali zagotoviti širok dostop do dragocenih knjižnih gradiv s področij starševstva in družine ter da bi ljudi seznanjali z dostopnostjo teh gradiv. V angleškem jeziku imamo sicer mnogo dobrih virov s tega področja, niso pa na voljo v maternih jezikih bralcev številnih drugih držav. Z Družinsko spletno knjižnico poskušamo »gledati knjigam v srce, da bi šle do srca ljudem«: skupaj s sodelavci prostovoljci ustvarjamo tako imenovane KnjižneMostoveTM, kratke povzetke knjig s področij starševstva in zakonske zveze, jih prevajamo v več jezikov ter objavljamo na spletni strani familyresourcelibrary.org.
KnjižniMostoviTM vsebujejo tisto, čemur pravimo jedro ali »srce« knjige: ključne pojme in ideje, ki jih dopolnjujejo osebne izkušnje piscev povzetkov o tem, kako je prebrana knjiga oblikovala njihov pogled na posamezno tematiko. KnjižniMostoviTM Družinske spletne knjižnice niso kritiške knjižne ocene, temveč praktično uporabni, življenjski povzetki prebranih knjig.
Če želite izvedeti več o tem, obiščite www.familyresourcelibrary.org.
Avtor: Paul David Tripp
Leto izdaje: 1997
Založba: P&R Publishing
Število strani: 293
Avtorjeva spletna stran: http://www.paultrippministries.org
Jezik: angleški
To knjigo morate prebrati, če …
imate najstnika ali otroka v prednajstniškem obdobju in se želite naučiti, kako naj se z njim sporazumevate, da boste izgrajevali vajin medsebojni odnos in bo otrok rasel v poznanju Boga.
Na kratko
Knjiga staršem pomaga prepoznati greh v lastnem življenju, ki ovira njihov odnos z otrokom in z Bogom, ter z grehom opraviti. Starši lahko nato učinkoviteje izkoriščajo priložnosti, ko lahko Božjo besedo aplicirajo v težavnih situacijah najstniškega življenja in se osredotočijo na najvišji cilj starševstva: pomagati otrokom, da bodo vzljubili Boga.
Ključne misli
Najstniška leta so polna priložnosti, da lahko otroke poučujemo in vodimo. Vendar pa greh v življenju staršev le-tem preprečuje, da bi te priložnosti izkoristili. Po Božjem načrtu se otroci najosnovnejših življenjskih načel naučijo v družini: kako je vse povezano z Bogom, kako ljubiti drug drugega in kako prositi Jezusa za odpuščanje grehov.
Starši morajo otroke sredi težav in izzivov najstniških letih voditi v iskanju upanja v Kristusu. Najstniki se nagibajo k temu, da se osredotočajo na svoj videz, lastnino in sprejetost pri drugih; a pod tem površjem poteka globlji duhovni boj za njihovo srce. Starši morajo najstnikom pomagati prepoznati tiste vidike družbe, ki nanje vplivajo negativno, jih voditi pri apliciranju Božje besede v konkretnih situacijah in jih uriti, da se znajo modro odzivati na izzive, s katerimi se srečujejo, in tako razvijajo svoja osebna prepričanja.
Najvišji cilj starševstva je, da bi najstniki razvili globoko, pristno lakoto po Bogu: po poznanju njega, po ljubezni in spoštovanju do njega. Starši morajo najstnikom pomagati prepoznati področja, kjer mora človek rasti, preden so pripravljeni oditi zdoma. Z otrokom se morajo nenehno pogovarjati, v pogovoru naj ga usmerjajo v kesanje in upanje.
Od branja k dejanjem
V 2. poglavju teče beseda o tem, da starši v odnosu z otroki pogosto iščejo uteho, spoštovanje, občudovanje, občutek uspešnosti in moči. Prepoznajte te težnje kot škodljive malike in jih opustite.
Stopite k otroku in priznajte grehe v svojem srcu, ki ovirajo vaš odnos z otrokom.
Vzemite si čas in ugotovite, kaj vaš otrok méni o kakšni konkretni svoji težavi, s katero se spoprijema, in razmislite, kako lahko v tej situaciji aplicirate Božjo besedo.
V 9. poglavju preberite, katere so možne negativne naravnanosti najstnikov (relativizem – prepričanje, da je resnica relativna, odvisna od mnogih, npr. osebnih dejavnikov; individualizem; pretirano pripisovanje pomena čustvom in pretirano, neumestno izražanje čustev; pretirano osredotočanje na sedanjost; materializem; teženje po avtonomnosti za vsako ceno; vztrajanje na poziciji žrtve). Ugotovite, ali kaj od tega opazite pri svojem otroku, in katere alternative ponuja Sveto pismo.
Kako je knjiga vplivala na moje starševstvo
Knjiga mi je pomagala prepoznati greh v svojem življenju, s katerim se moram spoprijeti, saj se moji otroci bližajo najstništvu. Pomagalo mi je, da si jemljem več časa za pogovor z otroki o tem, kaj razmišljajo in s kakšnimi težavami se spoprijemajo. Pomagalo mi je tudi, da sem se osredotočila na najvišjo prioriteto starševstva: pomagati otroku, da ima odprto srce za Boga.
Avtor: Dr. James Dobson
Založba: Tyndale House Publishers, Inc. Wheaton, Illinois
Število strani: 257
Jezika: angleški, češki
imate sina in ga vzgajate v današnji postmoderni družbi s hitrim življenjskim tempom.
Dr. Dobson piše s stališča, da so dečki danes v »resnih težavah«, in sicer zaradi več različnih dejavnikov v današnji postmoderni družbi s hitrim življenjskim tempom.
Glavni dejavniki so po njegovem feministično gibanje, kriza družine, odsotni in distancirani očetje – skupaj z mrzličnim tempom sodobnega življenja.
V manj kot 20 poglavjih se dr. Dobson posveti naslednjim temam: razlike med fanti in dekleti; vlogi očeta in matere v življenju sinov; tekmovalnost; vprašanja istospolne usmerjenosti; starši samohranilci; stresni način življenja; disciplina; dečki in nadlegovanje; dečki v šoli.
Današnji starši dečkov oblikujejo naslednjo generacijo moških.
Dečki in deklice se med seboj zelo razlikujejo in kot starši moramo v odnosu do dečkov te razlike upoštevati (zlasti tri fizične in biološke značilnosti ter procese, ki delujejo od znotraj navzven)
Dečki so v procesu »urjenja za moške« in njihova agresivna narava jih pripravlja za prihodnjo vlogo »skrbnika in varuha«.
Očetje imajo v življenju dečkov ključno vlogo, posebno v občutljivih obdobjih otroštva (puberteta in obdobje takoj po dopolnjeni starosti 3 do 5 let).
Cilj nas staršev je »preobraziti svoje sinove iz nezrelih fantičev v poštene, skrbne može, spoštljive do žensk, zveste v zakonu, močne voditelje in moške, gotove v svoji moškosti.« Str. 245
Naj se zdi ta cilj še tako težaven, dr. Dobson staršem zagotavlja, da je cilj dosegljiv – s pomočjo modrosti in vodstva najvišjega Očeta.
Tudi fantje znajo, tako kot njihovi očetje, svoje mame kar prezreti, zato lahko njihovo pozornost pridobite tako, da se jim fizično približate, se jih dotaknete in jim poveste, kar želite povedati – preprosto in na kratko.
Pomagajte fantom sprostiti odvečno energijo – vključite jih v dejavnosti, pri katerih se smejo bojevati, smejati, tekati, se prerivati in vpiti.
Poskrbite za skupne družinske obroke; naj imajo pomembno mesto v družinskem urniku.
Ne dovolite, da bi stresnost današnjega življenja obvladala vaše družinsko življenje; ostanite povezani med seboj.
»Kot ponazarjajo te zgodbe, je ena najhujših plati vzgoje dečkov njihova težnja, da tvegajo glavo brez pravega razloga.« Str. 4
»Veliko lažje je vzgojiti močne otroke kot ozdraviti zlomljene moške.« Str. 60
»Otroci vas morajo videti, da delate, kar je prav, tudi kadar je delati prav težavno.« Str. 70
»Otroku postopoma prepuščajte vse več odločanja, vse več odgovornosti za lastna dejanja.« Str. 110 »Pravila brez odnosov peljejo v uporništvo.« Str. 217
»Veselite se vsakega trenutka, ko lahko otroke objamete, in to izkoristite, dokler še lahko.« Str. 257
Zaporski duhovnik Bill Glass je ugotovil, da izmed tisočev zapornikov niti eden ni imel resnično rad svojega očeta, in 95 % na smrt obsojenih je očete sovražilo. Leta 1998 je statistika pokazala, da je 98,6 % zaprtih oseb moškega spola.
Nacionalna longitudinalna študija o zdravju najstnikov je o preprečevanju škodljivega vedenja pokazala naslednje: Navzočnost staršev je dobrodejna v štirih obdobjih dneva: zgodaj zjutraj, po šoli, pri skupnem kosilu oziroma večerji in pred spanjem.
Profesorica Dr. C. Snow s harvardskega pedagoškega inštituta je odkrila, da so skupni obroki za otroka dragocenejši kot igra, šola ali pravljica za lahko noč.
(Opomba: študije so bile opravljene v Združenih državah Amerike.)
Vsako poglavje vključuje vprašanja, ki so jih zastavili resnični starši, in avtorjeve odgovore. Na primer: Se fantje res bistveno razlikujejo od deklet? Če da, kako?
Kakšno vlogo igra v razvoju dečkov tekmovalnost?
Kaj je tisto, kar lahko pri vzgoji sina prispeva samo oče?
Kako na dečke učinkuje današnji živčni tempo življenja? Kako na fante vpliva ločitev staršev?
Kateri so najboljši pristopi k izobraževanju dečkov?
In še številna druga vprašanja …
Naučila sem se, da se ne vznemirjam zaradi malenkosti, da svojima fantoma pustim »biti fanta« in da se veselim njune drugačnosti.
© 2014 The Family Resource Library
Avtor: Dr. Kevin Leman
Leto izdaje: 1995
Založba: Thomas Nelson Publishers
Število strani: 353
Avtorjeva spletna stran: http://www.lemanbooksandvideos.com
Jezik: angleški
se želite naučiti, kako svojim otrokom pomagati, da pridobijo pozitivno samopodobo, in s tem vzgojiti samozavestne, sposobne in odgovorne mlade odrasle.
Dr. Leman razlaga, kako pomembno je otrokom pripomoči k pozitivni samopodobi. Temu pravi ‘zavarovanje otrokovega samospoštovanja’. Navaja primere, kako razvijati pozitiven odnos z otrokom pri discipliniranju otroka, privzgajanju odgovornosti, hvaljenju in mnogih drugih starševskih veščinah.
Zdrava samopodoba ne vodi v sebičnost ali ošabnost; pravzaprav ju celo preprečuje. Zdrava samopodoba otroku pripomore k samozavesti in samospoštovanju brez domišljavosti in nadutosti. Naša starševska dolžnost je ugotoviti, kako otrokom privzgojiti dobro samopodobo s primernim spodbujanjem, discipliniranjem, poslušanjem, spoštovanjem in odzivanjem na otrokovo osebnost. Vzpostaviti moramo sistem discipliniranja, ki ni niti avtoritaren niti permisiven.
Večina otrok ima dve osnovni potrebi: biti vreden in biti vreden ljubezni.
Otrokova samopodoba ima neposreden učinek na njegovo vedenje, bodisi dobro bodisi slabo. Vse oblike vedenja imajo namen, in kadar se otrok vede slabo, je njegov cilj eden od naslednjih:
pridobiti pozornost,
s silo pridobiti nadzor,
izogniti se pritisku in pričakovanjem s tem, da naredi vtis nezadostnosti, maščevati se.
Vsi otroci se rodijo kot iskalci pozornosti. Kako se odzivate na njihove poskuse, da bi pridobili pozornost, ima neposredno opraviti s tem, ali bo njihovo vedenje, s katerim poskušajo pridobiti pozornost, negativno ali pozitivno. Nikar premočno ne odreagirajte na to, kar otrok pravi ali stori, in poskušajte pokazati zanimanje, ne da bi na otroka psihično preveč pritiskali.
Vidiki zdrave samopodobe so sprejemanje in potrjevanje, pripadanje in kompetentnost. Otroci, ki se počutijo sprejete in priznane, vedo, da so vredni ljubezni in da so mami in očetu pomembni. To dosežemo s spodbujanjem in objemanjem otroka ter s preživljanjem časa z njim. Občutek pripadnosti je eden najzgodnejših zidakov samopodobe vsakogar. Najboljši način, da pri otrocih razvijemo ta občutek, je, da jim damo občutiti njihovo pripadnost družini. Občutek pripadnosti otroku pravi: »Vreden sem. Pomemben sem. Spadam.« To bo otroku tudi pomagalo spoprijemati se z neizogibnimi zavrnitvami, ki ga bodo v življenju občasno doletele. Otroci z dobro samopodobo zmorejo; rečejo si: »Zmogel bom!« Če kaj zmoreš in dosežeš, naj bo to še tako majhna stvar, ti ta dosežek dá občutek lastne vrednosti.
Šest osnovnih pravil za funkcionalnost družine: bodite odločni, a pravični;
zahtevajte – in izkazujte – spoštovanje;
učite se iz napak;
bodite odprti in iskreni, ne skrivajte se za masko;
prava ljubezen vključuje meje;
o svojih vrednotah ne govorite le, temveč jih živite.
Zlato pravilo starševstva: ravnajte z otroki, kot bi želeli, da oni ravnajo z vami.
Med ljubeznijo in mejami mora vladati ravnotežje. Otroke ljubiti ne pomeni, da jim daste vse, kar hočejo, ali da zanje vse storite.
Šest načel življenjske discipline:
vi imate zdravo avtoriteto nad svojimi otroki;
otroci naj bodo odgovorni za svoja dejanja; pustite, da je življenje učitelj;
naj govorijo vaša dejanja, ne besede; vztrajajte pri svojem;
najprej odnosi, potem pravila;
otroka ne morete odgovornosti naučiti; naložite mu odgovornost in pustite, naj se nauči biti odgovoren;
Dr. Dinkmeyer pravi: »Otrok, ki sebe doživlja kot vrednega in koristnega, nima potrebe, da bi razvil uničevalne vzorce. Ne bo posegel po drogah in postal uporniški. Postal bo kooperativen, odgovoren in pozitivno naravnan do svoje družine. Njegov odnos do staršev bo zaznamovan z medsebojnim zaupanjem in spoštovanjem.« Str. 5
»Ko začnete oblikovati svoj sistem vzgoje, vam odločen, a pravičen pristop omogoča veliko prilagodljivosti in prostora za neuspeh. Otroci smejo svobodno razmišljati, spraševati in ne soglašati s starši. Smejo biti jezni, razočarani, žalostni, preplašeni, svoja čustva smejo izražati na primeren način. Z odločnim, a pravičnim pristopom priznavamo otrokovo jezo in otroku pomagamo to jezo izraziti neuničevalno in nežaljivo. ‘Če želiš kričati, boš morala to početi v svoji sobi. Ko se boš umirila, se nam lahko spet pridružiš in se lahko pogovorimo.’« Str. 54
»Vzgajati otroke brez zdravih vrednot, prepričanj in moralnih stališč pomeni vzgajati otroke, ki ne vedo, v kaj verjamejo ali kdo so – to pa sta ključni sestavini dobre samopodobe.« Str. 63
»Ni boljšega sredstva za izgradnjo dobre samopodobe in občutka lastne vrednosti, kot je vednost, da si stvaritev vsemogočnega Stvarnika – da si nekdo, ne pa ‘kar nekaj’, nekakšen plod naključja.« Str. 66
»Če starši niso pripravljeni stati za svojimi stališči in otrok učiti večnih vrednot, kot je moralnost, kje se jih bodo otroci lahko naučili?«
Človek se zlahka ujame v zanko neštetih vsakdanjih opravil, povezanih z z otroki, in se pogosto nevede kar prepusti toku. Ta knjiga mi je pripomogla k spoznanju, da se moram zavestno truditi, da bi vsakemu otroku posebej s svojim starševskim odnosom in ravnanjem krepila samospoštovanje. Veliko pozorneje otroke spodbujam, da naloge opravijo sami in tako doživijo občutek uspeha ob opravljenem delu. Več časa preživim tako, da otroke samo objemam in jih brezpogojno ljubim. Vsak dan veliko razmišljam o tem, kako lahko izboljšam samopodobo svojih otrok.
© 2014 The Family Resource Library
Avtor: Dr. Marc Weissbluth
Leto izdaje: 2005
Založba: Ballantine Books, a division of Random House, Inc.
Število strani: 507
Avtorjeva spletna stran: N/A
Jezik: angleški
želite, da vaš dojenček sam zaspi in sam spi.
Pediater dr. Weissbluth predstavlja z raziskavami podprto pisanje, v katerem razlaga, zakaj je dovolj spanja pomembno in zakaj je dober spanec ključen za dojenčke in malčke. Avtor opiše različne metode, s katerimi lahko dojenčka naučimo samostojno zaspati.
Zdrave spalne navade se ne razvijejo kar same od sebe. Kot starši lahko s svojim ravnanjem otroku pri tem bodisi pomagamo bodisi škodujemo.
Pomanjkanje spanje negativno vpliva na učenje, razvoj socialnih veščin, pozornost, razdražljivost, impulzivnost, raven aktivnosti in prilagodljivost na spremembe.
Najboljši čas za spanje je, ko dojenček ravno postaja dremav. Znaki dremavosti so zmanjšana aktivnost, počasnejši gibi, stišanje glasov, počasnejše sesanje, upad zanimanja za okolico, manj osredotočen pogled in zehanje.
Dojenček je prekomerno utrujen, kadar sitnari, si mane oči in je razdražljiv.
Treba je oblikovati rutino za spravljanje otroka spat, ki bo otroku pomagala, da se pred spanjem sprosti. Sestavine te rutine morajo vsak večer potekati v enakem vrstnem redu; vključujejo lahko branje slikanice, prepevanje, guganje v gugalniku, kopanje, hranjenje in/ali masažo.
Spočiti otroci spijo bolje kot utrujeni.
Danes je moderno dojenčke vzgajati v »prilagodljive« in jih vsepovsod in ob vsakem času jemati s seboj, otroke pa vpisovati v vse mogoče dejavnosti, ki ne spoštujejo njegove potrebe po spanju. Seveda lahko značilni potek otrokovega dne nekoliko variira, vsekakor pa je za otroka (in navsezadnje tudi za starše) veliko bolj zdravo, če dovolj in kakovostno spi, tako podnevi kot ponoči.
1. Metoda »Pustimo otroka jokati – ne menimo se zanj, dokler ne bo odnehal sam od sebe«: Po tej metodi naj bi otroka spravili v posteljo in ga nato pustili jokati, dokler ne zaspi.
Ko prvič uvajate to metodo, bo otrok najprej jokal nekoliko močneje.
Uspeh pa boste dosegli hitreje kot pri drugih metodah.
2. Nadziran jok, delno ignoriranje joka ali stopenjsko umirjanje:
Dojenčka pustite jokati 5 minut, nato se vrnite, in če še vedno joče, ga potolažite.
Dojenčka pustite jokati 10 minut, nato se vrnite, in če še vedno joče, ga potolažite.
Če dojenček po vašem odhodu spet začne jokati, ga pustite 15 minut, nato se vrnite in ga potolažite.
To zaporedje ponovite in vsakič počakajte še 5 minut dlje, preden se vrnete; to ponavljajte, dokler po tolažbi dojenček ne zajoče več in zaspi.
Odzivni čas lahko podaljšujete tudi počasneje, po 5 minut vsakih nekaj dni. 3. Preveri in potolaži:
Če dojenček joka, ko zvečer odidete, se lahko vrnete in ga potolažite tako, da ga božate po trebuščku ali zibljete zibko, ne da bi otroka dvignili v naročje.
Ta metoda je lahko težavna, saj otroka ni lahko potolažiti, ne da bi ga dvignili v objem.
Otrok pa se lahko ob tem tudi nauči, da mora jokati dlje, če želi, da se bodo starši vrnili k njemu.
»Če z urjenjem spalnih navad začnete zgodaj, boste najverjetneje preprečili morebitne poznejše težave s spanjem.« Str. 12
»Če otrok tu ali tam preskoči običajni dremež, ne bo posebne škode. Če pa to postane navada, lahko pričakujete, da bo otrok iz dneva v dan bolj neprespan in izčrpan in zato tudi vse napornejši.« Str. 23
»Spočit, naspan dojenček se prebuja zadovoljen in vesel. Utrujen dojenček se prebuja siten.« Str. 57
»Ne prebujaj spečega dojenčka.« Str. 108
Bolj ko smo spočiti, lažje zaspimo in trdneje spimo. Bolj ko smo utrujeni, težje je to.« Str. 118
»Občutki jeze na jokajočega otroka so strašljivi – in normalni. Svojega otroka imate radi, čeprav vam gre njegov jok lahko na živce. Vse starše kdaj ob otroku obhajajo nasprotujoči si občutki.« Str. 159
»Pustiti otroka, da se ‘izjoka’, ni edina metoda, s katero otroka naučimo zaspati. Dojenčki in malčki se naučijo zaspati, če jih starši spravljajo spat vedno ob isti uri, če jih ne uspavajo s prevažanjem v vozičku ali avtu in če jih vedno tolažijo enako.« Str. 229
»Največji pomislek staršev proti zgodnjemu spravljanju otroka spat je, da bo otrok zaradi tega naslednje jutro vstal bolj zgodaj. Dejansko pa je ravno obratno. Zgodnejši odhod v posteljo je zaslužen za daljši spanec, tako kot prepozen odhod v posteljo povzroči prezgodnje zbujanje. Ne pozabite: spanje vodi v še več spanja. To ne zveni logično, je pa biološko dejstvo.« Str. 280
»Utrujenost privede do razdraženosti. Bolj ko je vaš otrok utrujen, težje zaspi, težje ostane speč ali oboje. Str. 292
Pri 20 % dojenčkov je opaziti izredno razdraženost ali kolike.
»Javna anketa o vedenju otrok v starosti od 7 do 27 mesecev je pokazala, da starši, kadar poskušajo preslišati otrokovo protestiranje z jokom (tako imenovana tehnika ‘ugasnitve’), postopoma nehajo nenehno preverjati, ali je z dojenčkom vse v redu, in se sprostijo.« Str. 275
Zaradi težav pri večernem uspavanju, nočnem spanju in dnevnem dremežu svojega dojenčka sem postajala vse bolj potrta in povsem izčrpana. Ko sem prebrala to knjigo (in se pozneje vedno znova zatekala k njej), sem postala veliko bolj samozavestna, kar zadeva uspavanje otroka. Vem, da fantka
ne morem povsem obvladovati in občasno ima še vedno kakšno slabo noč. A zdaj vem, kako lahko prispevam k boljšim spalnim navadam svojega otroka in kako naj rešujem nekatere konkretne težave s spanjem. Mogoče ne bova nikoli dosegla popolnega spanca, a v knjigi najdem vsaj praktične, sistematične nasvete, h katerim se zatečem vsakokrat, kadar zaideva s poti.
© 2014 The Family Resource Library
Podnaslov: Revolucionarni pristop k vzgoji otrok: ohranite mirno kri!
Avtor: Hal Edward Runkel
Leto izdaje: 2007
Založba: Broadway Books, a division of Random House, Inc.
Število strani: 218
Avtorjeva spletna stran: http://www.screamfree.com
Jezik: angleški
ste zaskrbljeni glede otrok in njihovih odločitev in se na le-te pretirano čustveno odzivate.
Knjiga nas uči graditi odnose, po kakršnih od nekdaj hrepenimo – zgolj s tem, da se osredotočamo nase, ohranjamo mirno kri in zavestno rastemo.
Postanite tisti »kul« starš, ki ga vaši otroci resnično potrebujejo – s samonadzorom in samovzgojo.
Ohraniti mirno kri pomeni otrokom omogočati prostor za samostojno odločanje, in sebi prostor, da lahko glede teh odločitev sami sebe pomirimo.
Ohraniti mirno kri pomeni, da naj bodo posledice tiste, ki kričijo, ne pa vi s svojimi praznimi grožnjami. Vzemite si čas zase.
Da bi lahko uživali »osebno plat« starševstva (zabava/igrivost), morate najprej poskrbeti za »poslovno plat« (si ustvariti avtoriteto).
Vaša sposobnost ohraniti mirno kri, tudi če so otroci podivjali, je najboljši način, da otroke postavite na mesto v družini, kamor spadajo.
Naj namesto vas vpijejo posledice.
Pozdravite posledice in nato postanite svojim otrokom življenjski vodnik; stopajte ob njih, ko se
prebijajo skozi težave ter ob njih trpijo in se tako kalijo.
Dejavno spreminjajte svoj del odnosa in opazujte spremembe, ki se bodo začele dogajati okrog vas.
V dobro svojih otrok ljubite sami sebe.
»Kisikovo masko« najprej nadenite sebi, da se boste dobro počutili in boste lahko dobro skrbeli za otroke (tako kot v letalu velja, da masko NAJPREJ nadenete sebi in šele potem otroku).
Vzemite si čas za ukvarjanje s svojim konjičkom, za kavo s prijateljico, za umik v samoto itn.
»Pretirana čustvena odzivnost je naša največja sovražnica, kadar želimo imeti odlične odnose.« »Kadar koli podležemo svoji zaskrbljenosti, dosežemo prav to, čemur smo se hoteli izogniti.« »Edini način, kako si pri otrocih pridobimo vpliv, je, da si pridobimo nadzor nad samimi seboj.« »Vaš čustveni odziv je vaša stvar. Vedno lahko izbirate.«
»Če otroci nimajo manevrskega prostora, da bi delali napake, je, kot bi živeli izposojeno življenje.«
»Postati starš, ki ne vpije, pomeni ravnati na podlagi spoštovanja do svojih najvišjih načel, namesto da se samodejno odzivamo, kot nam narekujejo naši najgloblji strahovi.«
»Otrok vas preizkuša, da bi ugotovil, ali ste stabilni in dosledni. In želi si, da bi preizkus opravili.« »Vaš cilj ni, da bi otrokova čustva zadušili, temveč da bi jih preusmerili v produktivno izražanje.« »Stabilnost in struktura sta pomembni sestavini zdravega doma.«
»Starševstvo brez vpitja ni model za reševanje problemov ali za spreminjanje vedenja; je model za rast.«
»Ljubiti najprej sebe je edini način, kako se lahko odvadimo vpitja, saj je to edini način, kako najdemo najprej svoj lastni mir. Edino tako lahko otrokom resnično koristite, ne da bi jih obremenili s tem, da morajo oni koristiti vam.«
Odkar sem prebrala to knjigo, znam ostati mirna, kadar mi moj dveletnik reče »ne« ali se upre mojim prošnjam. Prepustim mu izbiro, ali bo ubogal ali ne in pri slednjem tudi utrpel posledice; dovolim mu, da odloči sam in posledice uveljavim mirno, brez razburjenja zaradi njegove izbire. Zdaj ugotavljam, da lahko sebe obvladam le jaz sama. Bolje skrbim zase, zato imam več energije, psihično se bolje počutim in lahko tudi bolje skrbim za sina.
© 2014 The Family Resource Library
Avtor: dr. James Dobson
Leto izdaje: 1970, 1992
Založba: Tyndale House Publishers, Inc
Število strani: 251
Avtorjeva spletna stran: http://www.focusonthefamily.com
Jezika: angleški, češki
se želite naučiti učinkovitega in ljubečega discipliniranja otrok. Ob spodbudnih besedah dr. Dobsona se boste naučili, kako postavljati meje v svojem domu.
Avtor v knjigi razlaga, kako lahko z zdravorazumsko vzgojo otroke blago discipliniramo ter jim s podkrepljevanjem privzgajamo pozitivno vedenje in jih odvajamo od negativnega vedenja. Knjiga pomaga tudi učiteljem pri reševanju težav z učenjem in disciplino v šolskem okolju.
Ljubeča disciplina, če jo pravilno izvajamo, deluje. Med discipliniranjem in kaznovanjem je razlika: discipliniranje je usmerjeno proti vedenju, kazen proti storilcu. Besedno nagrajevanje je odlična stvar; starši naj ne pozabljajo otroku povedati, kako radi ga imajo, in krepko pohvaliti želeno vedenje. Drugače rečeno, neželeno vedenje preprosto spreglejte. Resno discipliniranje, kot je šeškanje, je umestno le, kadar otrok staršu zavestno kljubuje, nikakor pa ne v primeru otročje neodgovornosti.
Drugi del knjige je namenjen učiteljem/vzgojiteljem in govori o tem, kako v učilnici vzpostaviti disciplino in strukturo, ki učitelju omogoča od učencev zahtevati določena vedenja. Eden od namenov izobraževanja je otroke pripraviti za odgovornosti pozneje v življenju (pravočasnost, domače naloge, pripravljenost na pouk, dobri medsebojni odnosi, vztrajanje do dokončanja dela itn.)
Zdravorazumska vzgoja otrok:
Ključni dejavnik je privzgajanje spoštovanja do staršev.
Najprimernejše obdobje, da utrdite svoj položaj, je v času, ko je vaš otrok še kobacač; blago, a vztrajno si zagotovite vodstveni položaj. Na kljubovalni »Nočem!« ali »Tiho bodi!« se ne odzovite kar takoj s šeškanjem. Če si pravilno interpretirate otrokovo sporočilo, ki tiči za njegovim negativnim vedenjem, lahko otroka primerno disciplinirate in sledite cilju: ohraniti otrokovo spoštovanje.
Najboljša priložnost za pogovor je po discipliniranju.
Otrok takrat od vas želi zagotovilo, da ga imate še vedno radi; objemite ga in mu pokažite, da ne zavračate njega, temveč le njegovo vedenje.
Otroka obvladujte brez godrnjanja (to je izvedljivo!).
Otrok ne zasipajte z materialnimi stvarmi. »Če nikoli ne dovolite, da bi otrok po čem hrepenel, ne more občutiti veselja, ko to končno prejme.« Str. 45
Vzpostavite ravnotežje med ljubeznijo in disciplino.
Poskrbite, da bo otrok vedel, kdo je glavni; pokažite mu, da ga imate radi; bodite do njega spoštljivi in dostojanstveni in od njega zahtevajte prav tak odnos do vas samih.
Še ena tema, o kateri govori dr. Dobson v svoji knjigi, je t. i. zakon podkrepljevanja. Trdi, da se bo »vedenje, ki doseže želene posledice, ponavljalo«. Vse nas motivira tisto, kar nam je prijetno; ta načelo je lahko koristno orodje za privzgajanje odgovornega vedenja. En način je uporaba nagrad; a nagrado je treba podeliti hitro. Ni treba, da so nagrade materialne stvari; vedenje lahko podkrepimo s čimer koli prijetnim (npr. s pohvalo). Vse, kar je otroku všeč, lahko služi kot podkrepitev. Otroci so si tako različni, da nekdo potrebuje le strog pogled, da bi se zavedel, kdo je glavni, medtem ko pri kom drugem zaležejo le energični in celo boleči disciplinski ukrepi.
Kadar discipliniranje spodleti, so razlog ponavadi napačni disciplinski ukrepi. Za neuspeh je nekaj osnovnih razlogov. Največja težava je redko in nenavadno discipliniranje. Starši morajo biti pri discipliniranju otrok vztrajni in dosledni. Zgodi se lahko tudi, da je otrok preprosto bolj trmast od starša – in to oba vesta.
Ločimo lahko tri posebnosti otrok, zaradi katerih otroci pri učenju mogoče ne morejo držati koraka z vrstniki. Otrok mogoče nekoliko zaostaja v razvoju; v tem primeru pomaga, če ga zadržimo še eno leto v istem razredu. Nekateri otroci se ne morejo učiti tako hitro kot vrstniki. Pomagamo jim lahko tako, da jim na primer omogočimo individualno učenje branja, jih varujemo pred bolečino neuspeha in se nenehno zavedamo, da uspeh rodi uspeh. Spet drugim otrokom primanjkuje samodiscipline, da bi se lahko motivirali k uspešnemu delu. Takšnega otroka motivirajte tako, da mu postavljate cilje s pozitivnimi podkrepitvami.
»Hladni in strogi starši lahko otrokom škodujejo za vse življenje.« Str. 12
»Odnos starš-otrok je za otroka prva in najpomembnejša oblika socialne interakcije.« Str. 18
»Starševa demonstracija avtoritete gradi spoštovanje bolj od katerega koli drugega procesa.« Str. 35
»Discipliniranje najstnikov naj vključuje izgubo privilegijev, finančne odtegljaje in druge nefizične ukrepe.« Str. 72
»Besedno podkrepljevanje je lahko za človeka najmočnejši motivator.« Str. 92
»… koristna formula za obvladovanje otrok in najstnikov: svoje želje čim bolj podkrepite z argumenti. Najmanj učinkovita motivacija pa je vaša jeza /…/«
Iz 11. poglavja: Trenutki za mamo:
rezervirajte si nekaj časa samo zase – na prednostni seznam uvrstite tudi sami sebe.
Ne živcirajte se zaradi stvari, ki jih ne morete spremeniti.
Velikih problemov ne rešujte pozno zvečer; takrat se vse zdi težje rešljivo, sprejete odločitve pa so pogosto bolj čustvene kot razumske.
Poskusite si narediti seznam; seznam stvari, ki jih je treba opraviti, precej pripomore k naši sproščenosti.
Prosite za pomoč Boga; vse odgovore na vprašanja starševstva lahko najdemo v molitvi in osebni prošnji Bogu, našemu Stvarniku.
Zdaj imam orodje, ki mi pomaga vzgajati otroke v discipliniranem in ljubečem okolju. Ne bojim se jih več disciplinirati ali jih (po potrebi) našeškati, saj vem, da vsa ljubezen in vsi lepi skupni trenutki pripomorejo k temu, da to discipliniranje samo še krepi naše medsebojne vezi. Zdaj vem tudi, kako lahko s podkrepljevanjem spodbujam pozitivno vedenje.
© 2014 The Family Resource Library